Naj tu obeležim dan naše “enakopravnosti”. Naj ta nikoli ne pomeni enakosti, pač pa sodelovanje, upoštevanje in spoštovanje. Kot je medsebojno spoštovanje temelj slehernega zadovoljivega medčloveškega odnosa, ne glede na spol.

Lepo, da imamo dneve, ki nas spomnijo, da pomislimo na nekatere ljudi okrog sebe. Danes pač na mame, stare mame, prijateljice, učiteljice in vzornice, ki jih spoštujemo. Imam srečo, da sem jih kar nekaj srečala. In gotovo tudi vi… Jim dovolj sporočamo, da cenimo, kar so naredile za nas, in preprosto to, da so (bile) z nami?

In še mnoge druge ženske, z imeni in brez, ki so vztrajno in skromno delale velike stvari. Ne morem, da ne bi pomislila na eno od njih, ki je nisem poznala osebno, pa mi je vzbudila globoko spoštovanje. Irene Sendler. Delala je velike stvari, a tudi ona skromno in vztrajno. Predvsem pa njena dejanja vračajo vero v ljudi in človečnost.

Nekaj zapisov o njej lahko najdete na:  https://en.wikipedia.org/wiki/Irena_Sendler ali v slovenščini na http://www.delo.si/druzba/umrla-je-mati-otrok-holokavsta.html

Foto: http://flowerwallpaperfree.blogspot.si

 

 

 

 

Skrbi največkrat rastejo iz naših dvomov, da bomo neko nalogo ali situacijo sposobni (dovolj) dobro izpeljati.

Včasih imamo v življenju res opravka z zahtevnimi nalogami ali situacijami, kjer se od nas pričakuje veliko, če ne celo perfektno. (Ali pa to pričakujemo sami od sebe…?) Najprej torej prepoznajte, od kje prihajajo vaše skrbi in kaj vam govorijo.

Če govorimo o situacijah, na katere lahko vplivamo, pogosto pomaga, če v svoji glavi razčistimo zahteve, pričakovanja in možne posledice. Premislimo o možnih izidih in tem, kako bomo izpeljali, če se zgodijo. Običajno ugotovimo, da tudi tiste najslabše izide lahko preživimo in na nek način rešimo, vsekakor pa niso vredni strahu in tesnobe, ki nam ju včasih nalagajo. (Saj se še spomnite strahov pred slabimi ocenami iz šole: običajno bi nam prinesle kvečjemu nekaj dodatnih neprijetnosti in dodatno učenje za popravljanje ocene, konca sveta pa nikakor…)

Drugi, še pomembnejši razmislek, je tisti o naših sposobnostih, močeh in virih. O vseh podobnih situacijah, ki smo jih že dobro izpeljali. O tem, kaj smo se naučili iz preteklih, morda ne-popolnih, situacij in kako bomo sedaj to lahko uporabili. O drugih situacijah, ki so nam bile težke, strašljive, pa smo jih uspešno izpeljali. Spomnite se slik in občutkov iz teh situacij…

In navsezadnje: realni cilji, ki jih želite doseči v tej situaciji, pri tej nalogi. Tu lahko malo pretresete svoja morebitna perfekcionistična pričakovanja do sebe. Koliko je res potrebno in koliko bo še dovolj dobro? To vam lahko zmanjša pritiski, ki ga čutute.

Od tu naprej vas čaka samo še to, da se dobro pripravite, da boste situacijo izpeljali kar najbolje!

Foto: http://www.shutterstock.com

Naj se še enkrat vrnem na temo skrbi, ki sem jo načela v enem od prejšnjih zapisov, pa sem o njih razmišljala predvsem z vprašanji. Morda nekaj besed o tem, kako se jih lotiti…

Najprej: karkoli že počnemo, nas običajno vodijo naša prepričanja o svetu in dogajanjih. V skladu s svojimi prepričanji delamo tudi, ko skrbimo. Oziroma »nas skrbi«. (Mimogrede: zanimiva formulacija, ne?!)

Kakšnim prepričanjem sledite vi, ko vas skrbi? Menite, da vam to pomaga pri reševanju težav? Vas dodatno motivira, daje energijo? Ali morda zakrči in jemlje energijo? Kaj verjamete o nalogah, ki vas skrbijo? Kako bi se za vas lahko izšle? Kaj menite o sebi: koliko ste jih sposobni rešiti? Ali se vam zdi, da jih ne bi bili sposobni reševati, če ne bi stalno mislili nanje?

Razmislek o vašem odnosu do skrbi se vam bo morda zdel izguba časa, zavlačevanje. Pa ni tako: le, če boste prepričani, da vam sprememba lahko prinese več dobrega kot slabega, boste spreminjali svoje navade. Tudi tiste, povezane s skrbmi.

Morda samo še majhen namig: ne počnite tega ponoči, ko vas skrbi zbudijo. Ponoči so vse vaše skrbi črne. Če je potrebno, si jih zapišite v majhen zvežčič ob postelji. Tam naj počakajo do drugega dne, ko bo čas za akcijo. (Lahko vam jih počuvajo gvatemalski možički za skrbi, če tako želite. Izkušnje imajo s tem. 🙂 ) Vi pa izkoristite temne ure za počitek.

Vir fotografije: Wikipedija, avtor Leena, Worry dolls

Tema res ni nova. A žal še vedno tukaj. Morda tudi ni čisto strokovna. Ali pa tudi. Zakaj torej prav zdaj? Ker me včasih ujame kaka podoba, katera od tistih hudih, pred katerimi poskušam ubežati.

Ljudje se v nepreglednih množicah selijo z juga na sever, včasih tudi mimo nas. Včasih v majhnih gumijastih čolnih… do kod? Včasih malo manj mučno in z boljšimi možnostmi za preživetje. Ne vem, če veliko bolj dostojanstveno. Čeprav je dostojanstvo nekaj, kar nam ne bi smelo biti nikoli odvzeto.

Možen odziv človeka na tuje trpljenje je so-čutje. Empatija. V naših možganih obstajajo posebne celice za to. Bolečino ob preblisku, kako mora biti drugemu bitju hudo.

Druga možnost je strah. Prestrašeni ljudje nismo sočutni. (In tudi nekateri drugi ne, a iz drugih razlogov.) In s prestrašenimi je laže upravljati kot s samozavestnimi, tako kažejo raziskave.

Česa se »navadni ljudje« pravzaprav bojimo, ko razmišljamo o teh bežečih ljudeh?

Da morda naša kultura, navade, jezik… tega ne bodo preživeli? Da se bodo zlili z njihovimi in izginili? Da lahko pristanemo v bedi?

Ali se bojimo morda samo neznanega in nepoznanega? Sprememb? Negotove prihodnosti? Se vsi ti strahovi nakopičijo v gmoto brez imena?

… In kaj ima to opraviti s temi bežečimi ljudmi (ali morda ljudmi, ki se selijo)?

In potem jih vidimo drugače: red mora biti… to tako ne gre… mnogi so samo ekonomski migranti… Res? Od kje bežijo? Kaj puščajo za sabo (razen vsega svojega dosedanjega življenja in morda še živih družinskih članov…)?

In, če bi tudi to res bili: navsezadnje, ali niso tudi naši mladi ljudje, naši otroci, ekonomski migranti? Morda je pa to nekaj drugega.

Moji ljubljeni nona in stara mama sta obe bežali z majhnimi otroki. Pred vojno, strahom in smrtjo. V begunstvo, so rekli takrat. Z ničemer sta bežali, samo z otroki. In obe sta tam, kamor sta pribežali, srečali LJUDI. Zato sem danes lahko tudi jaz tukaj.                                                                                                     Morda pa je bilo tudi to nekaj drugega?

Foto:   Michelangelo: Stvarjenje Adama, detajl

 

 

Pred nekaj dnevi sem govorila z mlado žensko, in mi pravi: »Danes sem se zbudila ob treh, pa nisem več mogla spati. Skrbi so me odgnale iz postelje in lotila sem se kar študija. Včasih sem se čudila prijateljici, ki ni mogla spati od skrbi, zdaj pa sama bedim zvečer ali zjutraj…«

Druga ženska mi je pripovedovala, kako je zaradi zaostrenih razmer v podjetju že nekaj njenih kolegov izgubilo delovno mesto, njo pa skrbi tako meljejo, da je pristala na bolniški. In jo zato seveda še bolj skrbi…

Podobne skrbi so nam verjetno vsem znane: bom naredila izpit, letnik, bom dovolj dober v službi, kaj, če hudo zbolim, kako bo z otroki, starši, kako bo penzija… Dovolj tem, da nam lahko otežijo življenje v kateremkoli obdobju.

Včasih se zdi, da nam koristijo: nas opominjajo na stvari, ki jih moramo narediti, razmisliti, nas motivirajo za dejavnost. Včasih pa nekateri v skrbeh čisto potonejo, da se več kot z delovanjem ukvarjajo s »skrbenjem«.

Zakaj se to dogaja? Ali imajo tisti, ki manj premlevajo skrbi, res toliko enostavnejše življenje? Od kje nam ideja, da je potrebno skrbeti? Verovanje, da so skrbi koristne, da nas pripravijo na spoprijemanje? Da brez take, posebne priprave v glavi, ne bi zmogli dobro reševati težav? V slovenščini imamo celo lepe izraze, ki označujejo pozitivnost »skrbenja« in skrbi: biti skrben, poskrbeti… Je zato res treba imeti tudi premlevati skrbi?

Kako ločiti konstruktivne, koristne skrbi, od tistih, ki nam življenje zapletajo? Kako omejiti premlevanje skrbi? Kako najti dovolj zaupanja vase, da lahko rešimo probleme brez pretiranega premlevanja?

O tem sem sklenila razmišljati, iskati odgovore in predlagati strategije spoprijemanja v delavnici, ki bo 6. 3. 2017 ob 17h v sejni sobi v Solkanu. Vabljeni, da to naredimo skupaj!

Vir fotografije: Wikipedija, avtor Leena, Worry dolls

 

 

Ste opazili, da so ob sončnih dneh že na delu?

 

Vir: pixabay

Ko se soočamo z najrazličnejšimi težavami, s katerimi se srečujejo ljudje, se naslanjamo na človekove sposobnosti spoprijemanja in vire, ki jih lahko uporabi. Zanašamo se na dobro razumevanje mehanizmov težav, uravnoteževanje mišljenja in s tem odnosa do njih, in strategije, s katerimi lahko spreminjamo svoje vedenje in z njimi dogajanje. Skratka: večamo našo kontrolo nad notranjim in zunanjim dogajanjem. V pravem obsegu, seveda.

A kakorkoli to popolnoma drži, se v mnogih življenjskih situacijah zavemo, da naša kontrola nad situacijo ni vedno možna, niti ni rešitev in nam ne omogoča mirnosti.

In tako to se v zadnjih desetletjih tudi v kognitivni terapiji uveljavili novi pristopi, usmerjeni v sprejemanje. Pravzaprav so to prastari pristopi, danes prilagojeni za današnjega človeka in življenjske okoliščine.

Eden od teh je praksa čuječnosti. Je pravzaprav tehnika usmerjanja pozornosti, doživljanja življenja tukaj in zdaj in sprejemanja sedanjega trenutka brez sodb. Brez oklepanja in brez strahu.

Vajice so preproste, ne zahtevajo veliko časa in energije. Zahtevajo pa seveda vztrajnost. Ponavljanje. Le tako si omogočimo resnično spreminjanje. Poglabljanje zavedanja trenutkov. In širjenje sprejemanja na stvari, ki se nam zgodijo v življenju. Dokazano pomagajo pri spoprijemanju z depresijo in stresom.

In četudi se ne odločite za podrobnejše spoznavanje in vadbo čuječnosti, morda lahko (spet) uvedete v vaše življenje nekaj poudarkov:

• Če zagledate, zaslišite ali začutite kaj dobrega, ali, če se kaj dobrega zgodi, vzemite si trenutek, da to občutite – sončne žarke na koži, drobno ptico, ki vam preleti pot, vzorec listja na tleh, otroške glasove na igrišču ali drobno pozornost vašega bližnjega,

• Vsaj enkrat dnevno se za nekaj trenutkov ustavite in začutite naravo – poglejte barvo gozda ali neba, sence na drevesu v parku…

• Ne jezite se, ker se vam ne zdi pravično, da se vam je nekaj zgodilo. Kar je, je.

• Sprejmite sebe, tudi svoje manj dobre lastnosti in ponesrečena dejanja – tako je zdaj to, in šele od tu boste lahko kaj naredili drugače,

• Zvečer pomislite na dobre stvari, ki so se zgodile ali ste jih naredili ta dan in začutite hvaležnost ali zadovoljstvo s sabo. Vedno lahko kaj najdete, samo pogled morate prav usmeriti.

 

Foto: ab, avtor mobila Pierluigi Bruno

 

 

 

 

Ko se to sprašujem, se mi vedno vsilijo podobe ljudi, ki jim usoda res ni bila naklonjena. Zadnje, kar bi želela, bi bilo omalovaževanje trpljenja nekoga. Pa vendar, vsi poznamo ljudi, ki tudi skozi težke čase in hude probleme vendarle ohranjajo osebno čvrstost in vedrino. In na drugi strani, včasih nam prav nič ne manjka, pa nismo zadovoljni, še več, včasih si celo sami ustvarjamo probleme ali skrbimo glede tistih, ki se zelo verjetno sploh nikoli ne bodo zgodili…

Naj bo tako ali drugače, v življenju se nam stalno nekaj dogaja, nekaj, kar nas skrbi, nekaj, kar je potrebno rešiti, stalno se srečujemo z izzivi, včasih doživimo težke trenutke in nekatera obdobja so posebej zahtevna. Kako biti zadovoljen s sabo in življenjem takrat? Se počutiti v redu? Ali bomo lahko v redu in zadovoljni šele pozneje, ko bomo to rešili? Kdaj bo torej prišlo na vrsto biti zadovoljen? Ko končamo hišo, ko shujšamo, ko bomo v penziji…?

V večini trenutkov v našem življenju so dobre in slabe stvari, težave in veselja. Videti vedno predvsem probleme je naš filter, navada razmišljanja. Do neke mere potrebna, zato da probleme rešujemo. A gotovo škodljiva takrat, ko opazimo, da zaradi problemov, težav ali skrbi, da bi se težave lahko pojavile, ne opazimo dobrih stvari ali se jih ne znamo veseliti.

Na srečo navade lahko spremenimo. Tudi navade razmišljanja. Zavestnega opažanja dobrega se lahko naučimo. Naučimo se lahko biti zadovoljni s tistim, kar je ta trenutek  dobro. Ne da bi zato kaj manj in slabše reševali tisto, kar ni dobro. Samo zadovoljstva ne bomo več dajali na čakanje.

In na drugi strani, naučiti se sprejemanja tistega, česar morda ta trenutek ne moremo spremeniti. Tako zdaj to je. Nekaterih stvari pač ne moremo spremeniti. Z njimi pa želimo čim bolje, čim bolj dostojanstveno, preživeti. A paradoksalno, morda se bo zgodilo, da sprejemanje težave lahko odpre tudi pot k njenemu reševanju. Vsi imamo verjetno izkušnje, da včasih lahko začnemo stvari spreminjati šele tedaj, ko jih sprejmemo. In tako postane priznavanje težave prvi korak k njenemu reševanju.

Foto: ab

Prvo, kar me je veselo presenetilo: raziskave menda kažejo, da se ljudje v glavnem počutimo precej zadovoljni. Nekatere poročajo, da se ocenjujemo povprečno kar za osmico na lestvici od ena do deset. Dobra novica! Kajti takole, ko se srečamo na cesti in rečemo kakšno kritično, tega ravno ne slišimo…

Drugo: ugotovitve, ali starost vpliva na zadovoljstvo z življenjem, so različne. Nekatere študije pravijo, da minimalno, druge pa, da zadovoljstvo nekoliko vpade v srednjih letih, tam med štiridesetim in srednjimi petdesetimi, in da se potem spet dvigne. (Torej nekateri vemo, da nam bo šlo sedaj samo še navzgor!) Resno: kaj se zgodi? Bolj zadovoljni postajajo tisti (in teh je očitno veliko!), ki se naučijo ceniti stvari, predvsem pa ljudi v življenju. Ločevati pomembno od nepomembnega in pomembno ceniti!

In tretje: kaj pa je tisto, kar ljudi najbolj osrečuje? Nam hladna in preračunljiva statistika sploh lahko da odgovore na to?

No, kaže, da nekaj ve. Vemo že, da loterijski zadetki, čeprav veliki, ljudi osrečijo le za kratek čas. No, in iz lastnih izkušenj verjetno veste, je enako z materialnimi dobrinami.

Do neke mere, seveda. Revščina in pomanjkanje materialnih dobrin ljudi seveda onesrečujeta, saj posegata v njihove temeljne potrebe in njihovo dostojanstvo. Ljudem se bistveno poveča zadovoljstvo, ki se jim prihodki povečajo tako, da napredujejo do nivoja, ki omogoča dovolj varno in udobno življenje. Če pa se jim prihodki povečujejo tudi od tam še naprej, njihovo zadovoljstvo le še malo narašča.

Kaj pa je tisto “tapravo”?

Vse ugotovitve, verjetno tudi vaše lastne, kažejo, da so najpomembnejše za naše resnično in dolgotrajno zadovoljstvo – izkušnje in odnosi. Bolj kot stvari, nas izpolnjujejo izkušnje truditi se za stvari, ljudi, ideje in spreminjanje samih sebe. Učenje in spreminjanje. In pomembni odnosi. Gradnja teh je, naj mi bo dovoljeno pripomniti, včasih tudi najtežje, kar v življenju počnemo.

Ali torej je res, da se sami odločamo, kako srečni bomo? Kaj lahko naredimo sami?

Vir fotografije: http://mesharingwithu.blogspot.si