Oni dan sem spet srečala razmišljanje o sreči. Doseganje sreče kot osnovna motivacija, gonilo našega delovanja. Marsikaj delamo za obljubo, da bomo potem srečni. Zidamo hiše, kupujemo obleke in avtomobile, delamo dobra dela…

Morda je sreča prehuda beseda. Vsaj v slovenščini, morda pa smo Slovenci (pre)skromni. Zdi se, da srečo razumemo kot trenutek, droben preblisk, ki tu in tam začini življenje. Bolj kot ne izredno stanje. Smo se res pripravljeni dolgo in pridno truditi zanj?

Drugače pa je z zadovoljstvom. Biti zadovoljen s seboj in življenjem. Zato pa se splača truditi. In marsikdaj se je treba truditi na dolgi rok.

Koliko bi zase rekli, da ste zadovoljni s svojimi življenjem? In kaj so najpomembnejše stvari, ki določajo, kakšno bo vaše zadovoljstvo z življenjem?

Do naslednjič pobrskam po raziskavah…

Foto: http://www.kanhangadvartha.com/

Oni dan sem srečala razmišljanja bivšega urugvajskega predsednika Joseja Mujice. Z njimi in s svojimi dejanji mi vzbuja globoko spoštovanje.

“Ustvarili smo si goro odvečnih potreb. Kupujemo novo, odmetavamo staro. Tako tratimo naša življenja. Ko nekaj kupimo, tega ne plačamo z denarjem. To plačamo z urami našega življenja, ki smo jih porabili, da smo ta denar zaslužili. Življenje pa je edina stvar, ki je denar ne more kupiti.”.

Morda imamo srečo, da radi delamo svoje delo. Da se nam zdi smiselno in da nam daje smisel. A to vprašanje zato ne izgubi prav nič teže. Za kaj porabljam svoje življenje? In kaj je res vredno mojega časa?

Kot je sam rekel, s tem ni zagovarjal revščine, temveč treznost.

„Lahko si srečen z malo – osvobojen vse prtljage, ker je sreča v tebi – ali pa nisi prišel nikamor.“

Pred nami je še zadnje leto do polnoletnosti tega tisočletja.

Polnoletnost pomeni zrelo in odgovorno ravnanje…

Mnoge stvari niso odvisne od nas, majhnih posameznikov. Mnoge pa. Za svoje bližnje in ljudi, ki nam pridejo blizu, nismo majhni in nepomembni, kot niso oni za nas. Živimo to leto odgovorno, da bomo z njim zadovoljni.

December obljublja, da bo vesel, pravljičen, poln dogajanja in predvsem – prazničen! Prazniki obljubljajo toplino, bližino, darila… Preveč?

Mnogim je praznični čas pravzaprav najtežji. Razlogi so različni. Občutki, da ne zmorem dohiteti pričakovanj, ki jih imajo v teh praznikih do mene drugi in morda sam. Občutek, da nimam s kom praznovati, da nimam s čim, da ne zmorem veselja…

Praznovanje ponovnega rojstva luči je ljudem od prazgodovine dalje pomagalo preživeti temne, mrzle, neskončne zime. Jim sporočalo, da prihajajo dolgi, topli, sončni dnevi in z njimi lažje in boljše življenje. Tako preprosto je bilo to, ko še ni bilo trgovin in (pre)visokih pričakovanj.

Kaj si vi želite in kaj lahko daste v tem decembru? In vsem letu, ki prihaja?

… morda gibanje v naravi, ki je čas za vas, ko začutite povezanost z naravo in lastnim telesom,

… morda iti nekam, kjer še niste bili, ali, kjer vam je lepo (pa čeprav je to za prvim gričkom),

… morda tja odpeljati nekoga, ki bo tega vesel,

… družiti se z bližnjimi, morda sorodniki ali prijatelji, s katerimi si že dolgo niste vzeli časa,

… morda pomagati komu, ki je (tako ali drugače) osamljen in bo vesel vaše družbe ali pomoči (verjemite, veliko je takih, ki jim lahko pomagate!),

… poslušati, gledati in ustvarjati lepe stvari,

… lotiti se stvari, ki so vam pomembne, ki vas resnično polnijo, dajejo občutek koristnosti, sprejetosti, veselja in živosti…

Čas je naš, napolnimo si ga s pomembnimi stvarmi.

Včasih so dovolj trenutki.

Čas v dnevu, ki je samo zame. Sprehod po gozdu je razkošje. A marsikdaj si ga lahko privoščimo.

Trenutek, ko zaznamo svojo napetost in jo sprostimo, nam je vedno na razpolago. Opazovanje občutkov, kako se naše telo in duh sproščata, nam do dalo zadovoljstvo in energijo. V trenutkih napetosti lahko usmerimo svojo pozornost na dihanje, ga upočasnimo in mu pustimo, da nas sprošča.

Vzamemo si lahko minuto, dve, za opazovanje svetlobe in senc, gozda ali neba, listja v parku ali na pločniku – samo opazovanje sveta okrog nas. Drobna razkošja, ki nas bodo umirila in nam ne bodo vzela skoraj nič časa.

Svet je lep.

Po času, ki je pretekel od mojega zadnjega pisanja in moje obljube v njem, lahko vidite, da ga zmanjkuje tudi meni… Ampak, izgleda, da ga zmanjkuje tako rekoč vedno in vsem. Dijakom in študentom, zaposlenim mamam, tistim, ki imajo poleg službe doma še kmetijo, upokojencem…

Morda je pomanjkanje časa le občutek? Morda se ne znamo organizirati? Imamo napačno postavljene cilje ali se ne držimo reda?

Kej so rezerve? Za vsakogar od nas nekoliko drugačne, a gotovo jih imamo…

Prva stvar, s katero rešujemo pomanjkanje časa, je, da se organiziramo. Svoj čas, stvari, ljudi, s katerimi smo soodvisni.

Zastavimo urnike, omejimo čas za posamezna opravila (npr. branje ne-nujne elektronske pošte…) in si ne dovolimo, da bi bila raztresena čez ves dan. Načrtujmo svoj dan, zapišimo opravila, upoštevajmo čas. In se tega držimo.

Tu nas čakajo v zasedi tatovi časa. Televizija, internet in še kaj… Marsikaj lahko brez škode črtamo, ostalemu pa nujno postavimo časovni okvir!

Vzemimo si čas za temeljito pospravljanje in organizacijo stvari (mimogrede, to je zdaj moderno!). Ne glede na to, ali boste pospravili po japonsko ali po slovensko, boste gotovo prihranili čas, ko vam ne bo treba brskati in iskati stvari.

Z ljudmi okrog sebe se dogovorimo o urnikih in delitvi dela. Če dogovorov ni, bo delo pač padlo na nekoga…

Ker bo časa, seveda, še vedno zmanjkovalo, je nujno, da si postavimo jasne cilje, ki jim želimo slediti – v življenju in pri delu. Ti nas bodo vodili pri oblikovanju prednostne liste: katera opravila so pomembnejša. In katera so nujna. Se tudi vam velikokrat zgodi, da si rečete, da je nujno kako opravilo, ki to v resnici ni?

In ko to pišem, razmišljam o vseh tistih ljudeh, ki jih poznam, in so v resnici že zdaj nad-organizirani. Kej pa so njihove rezerve? Kako se usmerjati, da bomo s svojim delom in sabo zadovoljni?

…Pa naj ostane to za naslednjič, obljubim, hitreje kot tokrat…