Blog

Kako loviti ravnotežje…

Ljudje se v življenju spoprijemamo z mnogimi obremenitvami. Bremena so različna, stiske pogosto večje od tistega, kar se zdi na daleč in na prvi pogled. Službe so zahtevne, treba se je potruditi, da jih obdržimo in da smo v njih dobri. Odnosi z bližnjimi so iz različnih razlogov včasih prej zahteven labirint kot podpora vsem družinskim članom. Dolgotrajne bolezni pogosto terjajo skrajne napore tako od bolnika kot od ljudi, ki ga spremljajo…

Ob tem pa še naša lastna zahtevnost do sebe, pravila in pričakovanja o tem, kakšni naj bomo, če naj bomo dovolj dobri. Naš način ravnanja z obremenitvami, prijaznost ali neizprosnost do sebe. Vse to lahko vodi v dolgotrajne stiske in tudi v izgorevanje. In to ne samo na delovnem mestu.

Kako to prepoznati, predvsem pa, kako spreminjati – ne le posledice, temveč tudi temelje?

O vsem tem se bomo pogovarjali jutri v Večgeneracijskem središču Goriške, ki se s pretanjenim posluhom loteva tem, ki so vredne razmisleka in pogovora. To bo že drugo od petih srečanj na temo »Naj vas ne stre stres«. V njih se pogovarjamo o naših odzivih, možnostih razumevanja dogajanja in vplivanja nanj, o usklajevanju službe in zasebnega življenja in krmarjenju svojega življenja k ravnotežju.

Se že veselim! Vabljeni!

Foto: https://pixabay.com

 

Izbire…

“V tem neskončnem toku življenja brez izbir imamo neskončno možnosti izbire. Samo ena pa nas osreči: da imamo radi, kar je.” (Dorothy Hunt)

Ozreti se okrog sebe in uzreti nekaj lepega: v naravi, v svetlobi, v ljudeh… Tega prelepega dne, vonja po novih bilkah, ki poganjajo, drobnih dobrih stvari, ki jih delajo ljudje nam in za nas… (Ne razumeti vsega dobrega za samoumevno in dolžnost.)

In zavedati se včasih, da je sreča že samo to, da smo, tukaj in ta trenutek. To nam daje neskončne možnosti in na nas je, kaj bomo z njimi naredili. Kako bomo izkoristili mandat, ki nam je dan.

Zavedati se tudi (in predvsem) lepih in dobrih stvari, čeprav nas slabe in nedokončane bolj vznemirjajo. Sprejeti tudi tisto, kar nas moti, ker tako zdaj to je. Sprejeti tudi zato, da bi lahko od tu naprej spreminjali, kar je v naši moči.

Naj vas ti pomladni dnevi osrečijo s tem, kar so!

Spominčica… ne pozabi me

Včeraj sem se srečala s svojci bolnikov z demenco v goriškem društvu Spominčica. S svojci, ki skrbijo za svoje mame, očete, zakonce, in jih negujejo.

Dovolili so, da smo se nekoliko dotaknili žalosti, dvomov in tesnobe, ki spremljajo takšno pot. Spregovorili smo za trenutek o teži, ki jo nosijo bolniki in svojci, ko počasi izgubljajo možnost pogovora, izmenjave, spominov…

Začutila sem preprosto, a temeljno in veliko človečnost, s katero stojijo ob strani svojim bližnjim skozi vse spremembe, bolečine in izgube. Predanost skrbi za drugega. Odpovedovanje in vzdržljivost skozi čas. 

Ljubezen samo zato, ker si.

Hvala, da sem lahko bila z vami.

Odlašanje…

…je znano tudi vam? Koliko časa izgubimo, ker preprosto ne delamo, kot in ko je treba. Ne čisto zdaj, zdaj se mi ne da, zdaj res nimam navdiha, zdaj mi niti ne bi šlo… Čas pa teče in vsak naslednji poskus je nekako težji… aja, to je tisto, česar jaz ne delam, tisto, kar meni ne gre, to je veliko in težko delo… (Se spomnite: včasih je to npr. telefonski klic, menjava žarnice ali likanje srajce…)

Odlašanje je očitna izguba časa, postopno izgubljanje volje in, zapovrh, spodkopava še samospoštovanje. Le kako naj bomo zadovoljni s sabo, če je v večernem obračunu namesto opravljenega dela – odlašanje?

Kako vi premagujete odlašanje? S čim si pomagate, če ste nagnjeni  k njemu?

Jasne naloge in njihove prioritete gotovo pomagajo. Pomembno je, da že zjutraj vidimo, katere naloge nas čakajo danes, tako se bo naša podzavest pripravila na resno delo in naša energija se bo dvignila. Zdi se, da je seznam opravil za dan nujen. Tudi zato, da jih bomo z užitkom odkljukali, prečrtali, pobarvali(!) Ste opazili, da več dela kot imate, bolj delate? Do neke mere, seveda.

Če je težava resna, vam morda za vzpodbudo lahko pomaga še en seznam: nanj po dnevih in urah z besedo ali dvema zabeležite vse situacije odlašanja. Verjetno se bo zgodilo, da boste marsikaj naredili, raje kot da bi to morali zapisovati v ta zapis…

In še tista dobra stara: obljubite si, da boste zoprno delo delali samo 5 minut, če vam bo res tako neznosno. Če pa vam bo znosno, ga boste pa “potegnili” še za nadaljnjih 5, in tako naprej… Izkušnje kažejo, da se 5 minut še kar da, tudi najbolj zoprnih stvari…

 

 

 

 

Osmi marec

Naj tu obeležim dan naše “enakopravnosti”. Naj ta nikoli ne pomeni enakosti, pač pa sodelovanje, upoštevanje in spoštovanje. Kot je medsebojno spoštovanje temelj slehernega zadovoljivega medčloveškega odnosa, ne glede na spol.

Lepo, da imamo dneve, ki nas spomnijo, da pomislimo na nekatere ljudi okrog sebe. Danes pač na mame, stare mame, prijateljice, učiteljice in vzornice, ki jih spoštujemo. Imam srečo, da sem jih kar nekaj srečala. In gotovo tudi vi… Jim dovolj sporočamo, da cenimo, kar so naredile za nas, in preprosto to, da so (bile) z nami?

In še mnoge druge ženske, z imeni in brez, ki so vztrajno in skromno delale velike stvari. Ne morem, da ne bi pomislila na eno od njih, ki je nisem poznala osebno, pa mi je vzbudila globoko spoštovanje. Irene Sendler. Delala je velike stvari, a tudi ona skromno in vztrajno. Predvsem pa njena dejanja vračajo vero v ljudi in človečnost.

Nekaj zapisov o njej lahko najdete na:  https://en.wikipedia.org/wiki/Irena_Sendler ali v slovenščini na http://www.delo.si/druzba/umrla-je-mati-otrok-holokavsta.html

Foto: http://flowerwallpaperfree.blogspot.si

 

 

 

 

Skrbi… o stvareh, na katere lahko vplivamo

Skrbi največkrat rastejo iz naših dvomov, da bomo neko nalogo ali situacijo sposobni (dovolj) dobro izpeljati.

Včasih imamo v življenju res opravka z zahtevnimi nalogami ali situacijami, kjer se od nas pričakuje veliko, če ne celo perfektno. (Ali pa to pričakujemo sami od sebe…?) Najprej torej prepoznajte, od kje prihajajo vaše skrbi in kaj vam govorijo.

Če govorimo o situacijah, na katere lahko vplivamo, pogosto pomaga, če v svoji glavi razčistimo zahteve, pričakovanja in možne posledice. Premislimo o možnih izidih in tem, kako bomo izpeljali, če se zgodijo. Običajno ugotovimo, da tudi tiste najslabše izide lahko preživimo in na nek način rešimo, vsekakor pa niso vredni strahu in tesnobe, ki nam ju včasih nalagajo. (Saj se še spomnite strahov pred slabimi ocenami iz šole: običajno bi nam prinesle kvečjemu nekaj dodatnih neprijetnosti in dodatno učenje za popravljanje ocene, konca sveta pa nikakor…)

Drugi, še pomembnejši razmislek, je tisti o naših sposobnostih, močeh in virih. O vseh podobnih situacijah, ki smo jih že dobro izpeljali. O tem, kaj smo se naučili iz preteklih, morda ne-popolnih, situacij in kako bomo sedaj to lahko uporabili. O drugih situacijah, ki so nam bile težke, strašljive, pa smo jih uspešno izpeljali. Spomnite se slik in občutkov iz teh situacij…

In navsezadnje: realni cilji, ki jih želite doseči v tej situaciji, pri tej nalogi. Tu lahko malo pretresete svoja morebitna perfekcionistična pričakovanja do sebe. Koliko je res potrebno in koliko bo še dovolj dobro? To vam lahko zmanjša pritiski, ki ga čutute.

Od tu naprej vas čaka samo še to, da se dobro pripravite, da boste situacijo izpeljali kar najbolje!

Foto: http://www.shutterstock.com

Kako se lotiti skrbi

Naj se še enkrat vrnem na temo skrbi, ki sem jo načela v enem od prejšnjih zapisov, pa sem o njih razmišljala predvsem z vprašanji. Morda nekaj besed o tem, kako se jih lotiti…

Najprej: karkoli že počnemo, nas običajno vodijo naša prepričanja o svetu in dogajanjih. V skladu s svojimi prepričanji delamo tudi, ko skrbimo. Oziroma »nas skrbi«. (Mimogrede: zanimiva formulacija, ne?!)

Kakšnim prepričanjem sledite vi, ko vas skrbi? Menite, da vam to pomaga pri reševanju težav? Vas dodatno motivira, daje energijo? Ali morda zakrči in jemlje energijo? Kaj verjamete o nalogah, ki vas skrbijo? Kako bi se za vas lahko izšle? Kaj menite o sebi: koliko ste jih sposobni rešiti? Ali se vam zdi, da jih ne bi bili sposobni reševati, če ne bi stalno mislili nanje?

Razmislek o vašem odnosu do skrbi se vam bo morda zdel izguba časa, zavlačevanje. Pa ni tako: le, če boste prepričani, da vam sprememba lahko prinese več dobrega kot slabega, boste spreminjali svoje navade. Tudi tiste, povezane s skrbmi.

Morda samo še majhen namig: ne počnite tega ponoči, ko vas skrbi zbudijo. Ponoči so vse vaše skrbi črne. Če je potrebno, si jih zapišite v majhen zvežčič ob postelji. Tam naj počakajo do drugega dne, ko bo čas za akcijo. (Lahko vam jih počuvajo gvatemalski možički za skrbi, če tako želite. Izkušnje imajo s tem. 🙂 ) Vi pa izkoristite temne ure za počitek.

Vir fotografije: Wikipedija, avtor Leena, Worry dolls

Bežeči ljudje…

Tema res ni nova. A žal še vedno tukaj. Morda tudi ni čisto strokovna. Ali pa tudi. Zakaj torej prav zdaj? Ker me včasih ujame kaka podoba, katera od tistih hudih, pred katerimi poskušam ubežati.

Ljudje se v nepreglednih množicah selijo z juga na sever, včasih tudi mimo nas. Včasih v majhnih gumijastih čolnih… do kod? Včasih malo manj mučno in z boljšimi možnostmi za preživetje. Ne vem, če veliko bolj dostojanstveno. Čeprav je dostojanstvo nekaj, kar nam ne bi smelo biti nikoli odvzeto.

Možen odziv človeka na tuje trpljenje je so-čutje. Empatija. V naših možganih obstajajo posebne celice za to. Bolečino ob preblisku, kako mora biti drugemu bitju hudo.

Druga možnost je strah. Prestrašeni ljudje nismo sočutni. (In tudi nekateri drugi ne, a iz drugih razlogov.) In s prestrašenimi je laže upravljati kot s samozavestnimi, tako kažejo raziskave.

Česa se »navadni ljudje« pravzaprav bojimo, ko razmišljamo o teh bežečih ljudeh?

Da morda naša kultura, navade, jezik… tega ne bodo preživeli? Da se bodo zlili z njihovimi in izginili? Da lahko pristanemo v bedi?

Ali se bojimo morda samo neznanega in nepoznanega? Sprememb? Negotove prihodnosti? Se vsi ti strahovi nakopičijo v gmoto brez imena?

… In kaj ima to opraviti s temi bežečimi ljudmi (ali morda ljudmi, ki se selijo)?

In potem jih vidimo drugače: red mora biti… to tako ne gre… mnogi so samo ekonomski migranti… Res? Od kje bežijo? Kaj puščajo za sabo (razen vsega svojega dosedanjega življenja in morda še živih družinskih članov…)?

In, če bi tudi to res bili: navsezadnje, ali niso tudi naši mladi ljudje, naši otroci, ekonomski migranti? Morda je pa to nekaj drugega.

Moji ljubljeni nona in stara mama sta obe bežali z majhnimi otroki. Pred vojno, strahom in smrtjo. V begunstvo, so rekli takrat. Z ničemer sta bežali, samo z otroki. In obe sta tam, kamor sta pribežali, srečali LJUDI. Zato sem danes lahko tudi jaz tukaj.                                                                                                     Morda pa je bilo tudi to nekaj drugega?

Foto:   Michelangelo: Stvarjenje Adama, detajl

 

 

Skrbi…

Pred nekaj dnevi sem govorila z mlado žensko, in mi pravi: »Danes sem se zbudila ob treh, pa nisem več mogla spati. Skrbi so me odgnale iz postelje in lotila sem se kar študija. Včasih sem se čudila prijateljici, ki ni mogla spati od skrbi, zdaj pa sama bedim zvečer ali zjutraj…«

Druga ženska mi je pripovedovala, kako je zaradi zaostrenih razmer v podjetju že nekaj njenih kolegov izgubilo delovno mesto, njo pa skrbi tako meljejo, da je pristala na bolniški. In jo zato seveda še bolj skrbi…

Podobne skrbi so nam verjetno vsem znane: bom naredila izpit, letnik, bom dovolj dober v službi, kaj, če hudo zbolim, kako bo z otroki, starši, kako bo penzija… Dovolj tem, da nam lahko otežijo življenje v kateremkoli obdobju.

Včasih se zdi, da nam koristijo: nas opominjajo na stvari, ki jih moramo narediti, razmisliti, nas motivirajo za dejavnost. Včasih pa nekateri v skrbeh čisto potonejo, da se več kot z delovanjem ukvarjajo s »skrbenjem«.

Zakaj se to dogaja? Ali imajo tisti, ki manj premlevajo skrbi, res toliko enostavnejše življenje? Od kje nam ideja, da je potrebno skrbeti? Verovanje, da so skrbi koristne, da nas pripravijo na spoprijemanje? Da brez take, posebne priprave v glavi, ne bi zmogli dobro reševati težav? V slovenščini imamo celo lepe izraze, ki označujejo pozitivnost »skrbenja« in skrbi: biti skrben, poskrbeti… Je zato res treba imeti tudi premlevati skrbi?

Kako ločiti konstruktivne, koristne skrbi, od tistih, ki nam življenje zapletajo? Kako omejiti premlevanje skrbi? Kako najti dovolj zaupanja vase, da lahko rešimo probleme brez pretiranega premlevanja?

O tem sem sklenila razmišljati, iskati odgovore in predlagati strategije spoprijemanja v delavnici, ki bo 6. 3. 2017 ob 17h v sejni sobi v Solkanu. Vabljeni, da to naredimo skupaj!

Vir fotografije: Wikipedija, avtor Leena, Worry dolls