Blog

Kaj, če strah in panika narasteta – ABC spoprijemanja…

Novo dogajanje, novica, ki se nas dotakne, ali morda zgolj stopnjevanje napetosti lahko zelo dvignejo tesnobo v nas.

Kako si pomagati?

A – Panika se nam ne splača, to veste. Zmanjšuje našo učinkovitost reševanja problemov in povzroča napetosti v odnosih. Nihče od nas pa ne želi, da bi se je od nas »nalezli« naši otroci, starši, partner… Tudi to, da se ne bomo pustili paniki, je odločitev.

B – Svoj razmislek usmerite na dejstva! Ne pustite, da vas vodijo čustva, temveč vodite svoj razum k realnemu in objektivnemu razmišljanju. Ločujte dva vidika epidemije koronavirusa: epidemiološki in osebni. Spomnite se, da večini od nas osebno ni posebno nevaren. Da pa smo, zaradi njegove visoke nalezljivosti, dolžni vsi skranjo paziti, da se ne bi (prehitro) širil. Da vsak od nas s previdnostnimi ukrepi in samodisciplino lahko zaščiti naše bližnje in druge ranljive ljudi. Usmerite se v pozitivno: v to, kar lahko naredite, in ne v to, česar ne morete.
– Včasih pomaga tudi, da misli, ki vas »zasipajo«, zapišete. Ko bodo pred vami, zapisane črno na belem, se vam bo morda katera od njih hitro sama zazdela nerealna. Koliko so realne tiste, ki vas bodo še vedno bremenile, pa boste lahko preverjali, za vsako posebej.

C – Akcija: kako ravnati?
Najprej: bodite disciplinirani – saj veste, se ne družite, ne hodite v trgovino (če ni res nujno), skrbite za higieno… To je najpomembnejše!
Aktivirajte se. To nam daje občutek, da lahko nekaj naredimo, vplivamo, pa še iz praktičnih razlogov je koristno. Lahko pomagate drugim, ste jim v oporo. Vzdržujete strukturo (urnik) dnevnega družinskega življenja in dajete bistven prispevek k mirnosti in optimizmu v družini in med prijatelji in znanci. Če vam ostaja čas, lahko zaženete še kak manjši ali večji projekt: stvari, ki so ravno ta trenutek koristne ali pa stvari, za katere že dolgo niste imeli časa. Pa ne zamerite mi, če vam napišem, da lahko uživate v drobnih dnevnih radostih: toliko, kot se ljudje lahko sprehajajo v teh krasnih pomladnih dneh letos, se niso utegnili že dolgo!
Skrbite za svoje duševno ravnotežje s sproščanjem: rekreacija nam je še vedno na voljo (po pravici povedano, imamo zanjo precej več časa kot bi ga imeli brez epidemije). Pa še spletne vodene vadbe so nam na razpolago! Tisti, ki obvladate tehnike sproščanja, meditacije ali čuječnosti, jih uporabljajte (četudi so se morda komu na polici spomina že zaprašile). Tisti, ki jih ne obvladate, pa bi jih želeli, si lahko nekoliko pomagate z vodenimi meditacijami na spletnih kanalih.
– In navsezadnje, če vam bo zelo težko, tudi zdaj še vedno lahko poiščete podporo strokovnjaka. Danes se pa res lahko vidimo in slišimo, ne da bi prenašali viruse!

Naslednjič naprej…

Kako preživeti epidemijo novega koronavirusa in izolacijo – brez panike

Kot v vseh nejasnih in ogrožajočih situacijah, je tudi v epidemiji COVID-19, v kateri smo se znašli, povsem normalno, da se počutimo prestrašeni in tesnobni. Če smo k temu nagnjeni ali se situacija zaostri, celo panični. Na drugi strani pa je res tudi, da lahko to z razumom preverjamo, usmerjamo in obvladujemo.

Da bi pridobili v nekaj občutka kontrole, si ljudje najprej poskušamo razjasniti situacijo, čim bolje razumeti, kaj se dogaja, predvideti, kako bo šlo in na podlagi tega usmerjati svoje aktivnosti. Torej je pomembno, da se informirate. Poiščite dobre informacije iz zanesljivih virov. Najboljši so “uradni” viri (https://www.delo.si/, https://www.rtvslo.si/…)

Morda se vam bo zdelo, da bi radi vedeli več, da nekatere informacije pogrešate, a vseeno ne podlezite skušnjavi brskanja po družbenih omrežjih vsepočez. Na spletu je mnogo, sicer dobronamernih, a paničnih in pesimističnih piscev, pa še kak cinik in celo neprimeren šaljivec se najde. lažna novica

Omejite čas! Ne brskajte za novicami, odzivi in pričevanji kar naprej, čeprav vas tesnoba morda žene v to. Omejite si čas brskanja, potem pa pojdite delat druge stvari: svoje delo, praktična opravila, koristne in/ali prijetne dejavnosti.

Postavite si cilje za obdobje epidemije! Ostati mirni in optimistični. Poskrbeti za umirjenost vaših otrok, če jih imate. Mirni bodo lahko samo, če boste mirni vi sami. Ohraniti in poglobiti dobre odnose z bližnjimi, zlasti partnerji in starši. Opraviti nekatere naloge, povezane z vašim delom. Postoriti opravila, ki jih sicer ne bi utegnili……. Seznam napišite, da ga boste imeli pred očmi.

Govorite z bližnjimi, še zlasti z otroki in starejšimi, opremljeni z dejstvi in optimizmom. V pogovorih bodite jasni, otrokom odgovarjajte po pravici, a vnaprej razmislite, kako jim boste resnično situacijo predstavili brez nepotrebnega poudarjanja nevarnosti, kaj šele predvidevanja možnih negativnih izidov, ki jih v resničnosti še sploh ni.

Naslednjič: kaj, če strah in panika narasteta – ABC spoprijemanja…

Še vedno smo povezani

Čas širjenja epidemije koronavirusa terja od nas zmanjševanje osebnih stikov. Je čas omejitev, pa tudi čas solidarnosti in medsebojne podpore. Kljub temu je to za mnoge čas povečanih stisk. V njih vam treba ostajati sami. Čeprav so možnosti našega srečevanja omejene, se še vedno lahko slišimo prek telefona, Skypa ali kontaktiramo prek elektronske pošte.

S pametjo, ne s paniko…

Štetje obolelih, preverjanje kilometrov (in metrov) oddaljenosti od najbližjega obolelega, številna vprašanja, ki (še?) nimajo zanesljivih odgovorov, samozavestni internetni nasveti “od znanca, ki je zdravnik in je živel na Kitajskem” in neskončni pogovori o vsem tem… Nič čudnega, da nam vse to vsiljuje občutek, da nas bo zajela katastrofa.

Upravičen?

Tisto, kar prihaja, je v resnici okužba z nalezljivo boleznijo, do neke mere podobna tistim, ki jih že poznamo. Ne želimo je ne sebi ne svojim bližnjim. Je pa res, da smo podobne stvari že preživeli in preživeli bomo tudi to, “novo”.

Osveščeno ravnanje je seveda nujno, ni pomembno, koliko se kdo boji, zaščita sebe je tudi naša dolžnost do drugih.

Tudi strah – pred neznanim, pred neprijetnimi spremembami, pred stvarmi, ki jih nimamo pod kontrolo… je normalen. Ni pa nam treba pustiti, da nas preplavi, ohromi, ni nam treba premlevati samo te teme. Bolje bo, da se organiziramo, postavimo dnevno rutino za dni, ko bomo mi sami ali pa naši otroci doma, razdelimo delo in opravila, zastavimo dejavnosti, morda celo izkoristimo čas za vse tisto, česar sicer ne utegnemo.

In ne pozabimo na bližino z drugimi, četudi je priporočena razdalja 1,5 metra.

Čas za novo

V večnem krogu narave in vsega, kar smo, je čas slovesa in čas snidenja, čas, ko se zdi, da luč ugaša… in vedno znova čas, ko se luč spet rodi.

Da nas nihanja v naravi opominjajo, da za slabšimi časi vedno prihajajo boljši, da znamo videti čez čase stiske, da znamo doseči luč tudi, ko nam je težko.

Naj bodo ti prazniki za vas čas luči in snidenj, poti do sebe in ljudi. In naj bo tako še vse vaše naslednje leto.

 

REŠEVANJE KONFLIKTOV – umetnost ali spretnost?

Ste z vašim najstnikom spet “zapeli” v konflikt? Ali se je soseda spet obregnila ravno ob vas? Ajaj, če bi prej vedela, bi raje naredila ovinek!

Ljudje konflikte različno toleriramo in mnogi med nami bi se jim izognili (skoraj) za vsako ceno. Pa so konflikti res nujni? Po drugi strani pa; so res nujno škodljivi?

Jih je mogoče reševati tako, da se iz njih nekaj naučimo in morda celo izboljšamo odnos? Če nam je tudi v konfliktu še vedno pomembno ohraniti odnos, se te spretnosti LAHKO NAUČIMO.

O  pravilih ki jih s pridom lahko uporabimo kot govorci in poslušalci, o iskanju skupnih ciljev v konfliktu in medsebojnem krožnem vplivanju udeleženih bomo govorili v četrtek, 24. 5. 2018, ob 17.00 – v okviru Tedna vseživljenjskega učenja na Ljudski univerzi Nova Gorica, Cankarjeva 8.

Reševanje konfliktov je spretnost, lahko se je naučite!

Pravi čas…

Včasih se nam zdi, da imamo za stvari, ki so nam ljube in pomembne, še veliko časa. Ker imamo morda v vrvežu vsakdanjih malenkosti vsak dan čas samo “za sproti”.

Ga tudi vam zmanjka za srečanje s prijatelji? Za telefonski klic (ali morda celo obisk) nekoga, ki ne more (več) z vami na kavo? Za priznanje in zahvalo nekomu, ki vam je kdaj naredil drobne dobre stvari? Ker mu tega niste rekli in bi se morda zato dobro počutil? Za vzpodbudo nekomu, ki vam je morda kdaj rekel, da je ne potrebuje, pa čutite, da jo?

Ta teden sem spoznala, da sem z nekom zamudila priložnost. Nekaterih stvari preprosto ni mogoče popraviti. Nobeno obžalovanje ne pomaga.

Naj to razumem kot sporočilo. Da moram ločevati pomembno od nepomembnega.

In da je za pomembne stvari samo danes pravi čas, ne jutri.

Za pot do bližnjih.

In tudi: za pot do sebe.