Blog

Še vedno smo povezani

Čas širjenja epidemije koronavirusa terja od nas zmanjševanje osebnih stikov. Je čas omejitev, pa tudi čas solidarnosti in medsebojne podpore. Kljub temu je to za mnoge čas povečanih stisk. V njih vam treba ostajati sami. Čeprav so možnosti našega srečevanja omejene, se še vedno lahko slišimo prek telefona, Skypa ali kontaktiramo prek elektronske pošte.

S pametjo, ne s paniko…

Štetje obolelih, preverjanje kilometrov (in metrov) oddaljenosti od najbližjega obolelega, številna vprašanja, ki (še?) nimajo zanesljivih odgovorov, samozavestni internetni nasveti “od znanca, ki je zdravnik in je živel na Kitajskem” in neskončni pogovori o vsem tem… Nič čudnega, da nam vse to vsiljuje občutek, da nas bo zajela katastrofa.

Upravičen?

Tisto, kar prihaja, je v resnici okužba z nalezljivo boleznijo, do neke mere podobna tistim, ki jih že poznamo. Ne želimo je ne sebi ne svojim bližnjim. Je pa res, da smo podobne stvari že preživeli in preživeli bomo tudi to, “novo”.

Osveščeno ravnanje je seveda nujno, ni pomembno, koliko se kdo boji, zaščita sebe je tudi naša dolžnost do drugih.

Tudi strah – pred neznanim, pred neprijetnimi spremembami, pred stvarmi, ki jih nimamo pod kontrolo… je normalen. Ni pa nam treba pustiti, da nas preplavi, ohromi, ni nam treba premlevati samo te teme. Bolje bo, da se organiziramo, postavimo dnevno rutino za dni, ko bomo mi sami ali pa naši otroci doma, razdelimo delo in opravila, zastavimo dejavnosti, morda celo izkoristimo čas za vse tisto, česar sicer ne utegnemo.

In ne pozabimo na bližino z drugimi, četudi je priporočena razdalja 1,5 metra.

Čas za novo

V večnem krogu narave in vsega, kar smo, je čas slovesa in čas snidenja, čas, ko se zdi, da luč ugaša… in vedno znova čas, ko se luč spet rodi.

Da nas nihanja v naravi opominjajo, da za slabšimi časi vedno prihajajo boljši, da znamo videti čez čase stiske, da znamo doseči luč tudi, ko nam je težko.

Naj bodo ti prazniki za vas čas luči in snidenj, poti do sebe in ljudi. In naj bo tako še vse vaše naslednje leto.

 

REŠEVANJE KONFLIKTOV – umetnost ali spretnost?

Ste z vašim najstnikom spet “zapeli” v konflikt? Ali se je soseda spet obregnila ravno ob vas? Ajaj, če bi prej vedela, bi raje naredila ovinek!

Ljudje konflikte različno toleriramo in mnogi med nami bi se jim izognili (skoraj) za vsako ceno. Pa so konflikti res nujni? Po drugi strani pa; so res nujno škodljivi?

Jih je mogoče reševati tako, da se iz njih nekaj naučimo in morda celo izboljšamo odnos? Če nam je tudi v konfliktu še vedno pomembno ohraniti odnos, se te spretnosti LAHKO NAUČIMO.

O  pravilih ki jih s pridom lahko uporabimo kot govorci in poslušalci, o iskanju skupnih ciljev v konfliktu in medsebojnem krožnem vplivanju udeleženih bomo govorili v četrtek, 24. 5. 2018, ob 17.00 – v okviru Tedna vseživljenjskega učenja na Ljudski univerzi Nova Gorica, Cankarjeva 8.

Reševanje konfliktov je spretnost, lahko se je naučite!

Pravi čas…

Včasih se nam zdi, da imamo za stvari, ki so nam ljube in pomembne, še veliko časa. Ker imamo morda v vrvežu vsakdanjih malenkosti vsak dan čas samo “za sproti”.

Ga tudi vam zmanjka za srečanje s prijatelji? Za telefonski klic (ali morda celo obisk) nekoga, ki ne more (več) z vami na kavo? Za priznanje in zahvalo nekomu, ki vam je kdaj naredil drobne dobre stvari? Ker mu tega niste rekli in bi se morda zato dobro počutil? Za vzpodbudo nekomu, ki vam je morda kdaj rekel, da je ne potrebuje, pa čutite, da jo?

Ta teden sem spoznala, da sem z nekom zamudila priložnost. Nekaterih stvari preprosto ni mogoče popraviti. Nobeno obžalovanje ne pomaga.

Naj to razumem kot sporočilo. Da moram ločevati pomembno od nepomembnega.

In da je za pomembne stvari samo danes pravi čas, ne jutri.

Za pot do bližnjih.

In tudi: za pot do sebe.

Letni obračun…

Kakšno leto ste imeli?

Kaj vse ste doživeli – lepega, vzpodbudnega, koristnega? Kaj vse ste letos lepega videli, slišali, čutili? Pomladno rast in poletne nevihte, jesenske barve in sneg pozimi… Daljne kraje ali bližnji gozd… ali morda cvetlice na vaši polici…

Kaj vse ste doživeli, kar vas je nekaj naučilo? Morda ni bilo vedno prijetno, morda je bilo zahtevno.

Koga vse ste letos srečali? Kdo vse je na novo stopil v vašo bližino, morda včasih le za bežno srečanje, morda »za vedno«?

Katere korake ste naredili? H komu?

Kaj vse ste preživeli – morda bolečino, bolezen, strah?

Morda se je vaše življenje letos spremenilo? Morda počasi, morda na videz nedolžno, in že ste se znašli v nekem drugem obdobju…

Smo za leto izkušenj bogatejši…?

Drobtinica

Na svetu si, da gledaš sonce.

Na svetu si, da greš za soncem.

Na svetu si, da sam si sonce

in da s sveta odganjaš – sence.

(Tone Pavček, Drobtinica)

 

Foto: Wojtek Wolañski, Freeimages