Manjkajoči člen ostajanja doma

Sinoči sem se na spletu udeležila krasnega srečanja. Jon Kabat Zinn, starosta uporabe čuječnosti v kognitivni terapiji, je na spletu zbral nepregledno množico in rekel: »Danes bomo skupaj sami.«
Nekaj čuječnosti in nekaj razmišljanj o času, v katerem smo se znašli. Ko je čas, da se mnogočesa lotimo bolj varčno, manj egoistično, bolj z mislijo na druge – ljudi, živali, rastline, zemljo….

Rada ki bi vam jih rada posredovala nekaj misli, ki sem si jih sposodila sinoči.

Rekli so nam: ostanite doma in skrbite za higieno. Manjkajoči člen, ki ga morda še nismo dovolj opazili, pa je: povežite se v tem času bolje s sabo in svojimi najbližjimi.

Nekaterim stikom in lepim srečanjem (tudi s kulturo, glasbo, športom…nekateri tudi z delom) smo se morali začasno odpovedati. A to nam daje prostor, da razmislimo o sebi, o tem, kaj nam je res pomembno, kaj in koliko potrebujemo, kaj želimo predati svojim otrokom, če jih imamo. Da se prevprašamo o svojih ravnanjih in uvedemo spremembe. In daje nam prostor za resnično poslušanje najbližjih, za izmenjavo globljih vsebin kot so nakupovalni listki in dnevni dogodki. Prostor za resnično povezovanje z najpomembnejšimi.

 

Foto vir: Facebook/Venezia Pulita

Moja hči je pretirano zaskrbljena – kako naj se pogovarjam z njo?

1. Najprej umirite svoje misli in čustva. Morda vam pri tem pride prav tudi katera od spodnijh iztočnic. Le mirni lahko pomirjujoče vplivamo na druge.

2. Najdite primeren čas in jo vprašajte, da izveste, kaj jo najbolj skrbi, kaj ve in kako to razume, katere informacije ali razmišljanja jo spravljajo v negotovost.

3. Nujno ji sporočite, da so take skrbi normalne in da marsikoga skrbi. Ne govorite ji, da ni nič, naj ne razmišlja o tem ipd. Rabi biti slišana, rabi, da jo (morda nevsiljivo) podprete pri spoprijemanju.

4. Morda boste ugotovili, da vidi stvari izkrivljeno, povečuje nekatere nevarnosti in goji pretirane strahove. »Mehko« se lotite spreminjanja morebitnih nerealnih pogledov. Uporabite realne informacije iz našega okolja (večina ljudi ima zelo blage simptome…). Upoštevajte njeno starost: mlajšim povejte enostavne, pomembne informacije, pri starejših se bo treba spoprijemati z več, morda celo nasprotujočimi se (domnevnimi) dejstvi. Zagotovo so bolj jasni in realistični pogledi na situacijo tisti, ko nas vodijo k večji mirnosti.

5. Morda jo negotovost in odgovornost pretirano obremenjujeta. Nekateri so mi v zadnjih dneh povedali, da jih zelo bremenijo razmišljanja: »lahko bi se okužila«, »lahko bi nevede nekoga okužila«… Če je tako, jo usmerjajte v to, kaj lahko naredi(mo). Da je to, da upošteva(mo) navodila za omejevanje širjenja virusa, njen (naš) delež pri vplivanji na dogajanje in njen (naš) pomemben prispevek. Ta je seveda omejen, kot je omejen naš vpliv na vsa dogajanja v življenju. Ničesar ne moremo 100% zagotoviti, a naša dolžnost je, da naredimo, kar je realno v naši moči. In tu se naša odgovornost konča, pretirano premlevanje odgovornosti ne pomaga ne njej ne drugim. In: navsezadnje so to omejitve, s katerimi živimo že vse življenje.

6. Spoprijemanje s skrbmi: velja začeti že pri sprejemanju informacij. Pomaga, če z mlajšimi določimo »čas za poročil« in jih spremljamo skupaj, da so naši komentarji usmerjeni predvsem v lajšanje sprejemanja otrokom. Najstnica bo seveda sama iskala informacije, lahko pa ji predlagamo, da naredi poskus in omeji čas za iskanje informacij ali da omeji premlevanje tega s prijatelji ipd.

7. Usmerjajte razmišljanje v pozitivno: zdravstveni sistem se zelo resno pripravlja, zdravniki in številno drugo zdravstveno osebje se odlično spozna na svoje delo in ga zanesljivo opravlja; množica znanstvenikov dela na raziskovanju virusa, iskanju zdravil in cepiva, napredki so res(!) osupljivi; epidemija zagotovo minejo in tudi ta bo! …

VIR: Waite P., Button R., Dodd H., Creswell C. (2020). Supporting children and young people with worries about COVID-19. Universities of Oxford and Reading, UK.

Previdnost in disciplina – kaj lahko storimo?

Kljub tesnobi, ki se med nami širi poleg virusov, se še kar dogaja, da ljudje (pa sploh ne (samo) najstniki!) ne upoštevajo varnostnih ukrepov.

Razlogov za to je seveda več:
– Zanikanje ali podcenjevanje nevarnosti okužbe (»saj meni se to ne bo zgodilo«) je seveda le obrabna reakcija, s katero se branimo pred soočenjem s strahom ali pa z izgubo utečenih dobrin, kot so redno delo, druženje, prosto gibanje… Verjetno je tako, vsaj za kratek čas, pomislila večina od nas. In tudi sami se mi včasih še kar dozdeva, da »ni nič«. Take reakcije so normalne, nikakor pa jim ne smemo slediti v svojem ravnanju.
– Drugi razlog, ki ga srečujem predvsem pri starejših ljudeh, je potreba po samostojnosti. Samostojnost jim daje občutek, da lahko poskrbijo sami zase, in s tem občutek sposobnosti in varnosti. In prav je tako. A ne v tej situaciji! Ta trenutek lahko brez škode pustijo, da smo mlajši njihovi začasni posredniki s trgovinami; radio, televizija, telefoni in računalniki pa posredniki z vsem ostalim dogajanjem.
– In nenazadnje: potreba po druženju. Ljudje imamo v stresu veliko potrebo po druženju, povezovanju z drugimi. To zmanjšuje našo stisko, saj je v zgodovini skupina vedno laže preživela v zaostrenih razmerah kot posameznik. Seveda je naša trenutna situacija spet taka, da temu ne smemo kar slediti! Nujno je, da smo povezani in smo si v oporo, a za to imamo celo vrsto drugih načinov, ki jih bomo pač morali uporabiti namesto osebnega stika.

Kaj lahko naredimo?
– Če imate v svoji bližini starejše, ki podcenjujejo težavo in se ne vedejo ustrezno, se mirno pogovorite z njimi. Izhajajte iz sebe, povejte, da ste vi zelo zaskrbljeni zanje, in natančno, zaradi katerih vedenj. Zagotovite, da bodo imeli realne informacije o stanju. Bodite optimistični: nekoč se bo to končalo, kot so se končale mnoge hujše stvari v njihovih življenjih. In takrat se bomo spet lahko družili, spet bodo sami lahko skrbeli za svoje nakupe, šli na kavo…
– Z mladimi: govorite z njimi mirno in odprto. Vprašajte jih, kaj oni najbolj pogrešajo. Zelo verjetno bo to druženje z vrstniki, z dekletom, fantom…
Podprite jih pri oblikovanju dnevne rutine in njenem vzdrževanju. Raje jih podprite z zgledom in sodelovanjem kot z opozarjanjem, saj veste…
– Nekatere otroke in mladostnike pa tarejo tudi hude skrbi v zvezi s situacijo. Če je tako, jim sporočite, da so take skrbi normalne in da marsikoga skrbi. Pomagajte jim oblikovati realistične poglede na situacijo, ki jim bodo pomagali vzdrževat mirnost. Usmerite jih, da upoštevajo navodila za omejevanje širjenja virusa in poudarite, da je to njihov pomemben prispevek. Pomagajte pa jim tudi sprejeti, da sta njihova moč vplivanja in s tem odgovornost omejeni.

O zadnjih iztočnicah kaj več naslednjič…