Včeraj sem se srečala s svojci bolnikov z demenco v goriškem društvu Spominčica. S svojci, ki skrbijo za svoje mame, očete, zakonce, in jih negujejo.

Dovolili so, da smo se nekoliko dotaknili žalosti, dvomov in tesnobe, ki spremljajo takšno pot. Spregovorili smo za trenutek o teži, ki jo nosijo bolniki in svojci, ko počasi izgubljajo možnost pogovora, izmenjave, spominov…

Začutila sem preprosto, a temeljno in veliko človečnost, s katero stojijo ob strani svojim bližnjim skozi vse spremembe, bolečine in izgube. Predanost skrbi za drugega. Odpovedovanje in vzdržljivost skozi čas. 

Ljubezen samo zato, ker si.

Hvala, da sem lahko bila z vami.